Alergija na mleko in mlečne izdelkeNekaj smernic, kako začeti, ko pri dojenčku ali otroku opazite znake alergije.

Objavljeno v Vse o alergijah
Pri meni se je alergija pojavila, ko sem bila že malo večja - pri 10 letih. Enormne količine kravjega mleka v vseh oblikah in predelavah so močno pripomogle k temu.
Mirno lahko rečem, da je bila to moja priljubljena jed in vsakodnevna "potreba". Takrat zelo popularna Cedevita je samo še malo pripomogla, da se je vse tako lepo zakuhalo in privrelo na plan.

No, vsaj to je razlaga moje mame. Mleko sem pa tudi imela zelo rada. Toda ne od vedno. Zanimivo, kot dojenček sem mleko zavračala. Ko je mami kakšen mesec po porodu uplahnilo mleko, so mi seveda ponudili stekleničko in so me komaj prepričali, da sem ga pila. Poskušali so vse mogoče, na vse možne načine in na koncu so me dobili na finto. V čaj so postopoma dolivali mleko, dokler ga ni slednje popolnoma nadomestilo.

No od takrat naprej pa sem postala milk-freak.

Kakorkoli že, pri odkrivanju alergij v pediatrični kliniki so mi ugotovili kar nekaj alergenov, tako prehrambenih kakor tudi okoljskih. Diagnoza, Quinckejev edem.

Zakaj je tako pozno prišlo do teh težav, ne vem.

Babica je bila medicinska sestra na otroškem oddelku in morda so ravno njeni nasveti o prehrani, naravnih zdravilih (sirup smrekovih vršičkov, čaji, sokovi €“ bezgov, marmelade) in bolj naravnemu zdravljenju (ne samo tablete in praški, raje neke vrste homeopatija) pripomogli, da se mi je to pokazalo kasneje. Morda so bili krivi hormoni, okolje, atopija v družinski liniji. Sedaj to ni več pomembno.

Moji starši so v dobri veri in po njihovih močeh storili zame vse, kar je takrat ponujala sodobna medicina in znanje iz alergologije. (Uradni medicini so takrat in v tem primeru bolj zaupali kot kakšni alternativi,€“ strah je velika reč.) Slednja je, kakor jaz to sedaj dojemam, še vedno v povojih in velika neznanka (našim) strokovnjakom.

Seveda je sledila stroga dieta in tableto-terapija. Po dveh letih res striktnega držanja navodil sem bila uradno pozdravljena.

Vse nadaljnje, drugačne težave niso nikoli povezovali s to "prerastlo" alergijo. Češ, to je bilo, ko si bila otrok, tega je že dosti nazaj.

Hvala zdravi pameti in nasvetu moje takratne odlične zdravnice, da naj omejim oziroma previdno jem mlečne izdelke, malo in s premori. Tako sem res bolj previdno jedla in se še naprej omejevala v zaužitih mlečnih izdelkih (in drugi alergeni hrani).

No potem pa nosečnost in seveda "dobrohotni" nasveti, kako je mleko dobro in zdravo. Pa kalcij gor in dol. Tri zdravnike sem vprašala, če res lahko (še vedno zmerno) uživam mleko. Osebnega zdravnika, ginekologa in kasneje pediatra (ker sem dojila). Vsi so me prepričevali, da je varno oziroma nujno potrebno. Da to ne bo nikakor vplivalo na otroka.

No, ja. Ko sem začela za moje pojme že malo "pretiravati" z mlekom (to pomeni ½ litra mleka na dan, skoraj vsak dan v različnih oblikah, jogurt, sir, res me je vleklo k njemu), so se začele težave pri malemu. Takrat je bil star 5 mesecev.

Naša vrla alergologinja sploh ne priznava, da sem imela jaz kot otrok alergijo in da je morda povezano s stanjem pri sinčku. In da te težave z atopičnim dermatitisom, ki jih ima, sploh atopični dermatitis, ker pač ni cel krastav.

Ko ji omenim prehrano, potek uvajanja goste hrane in naravne metode zdravljenja, to enostavno presliši in povprašuje le po izdelkih iz lekarne. Enostavno nisva na isti (niti podobni) valovni dolžini.

Tolaži me dejstvo, da so tri odlične zdravnice (ki so na Pediatrični skrbele za moje zdravje) - dr. Kuharjeva, dr. Glavnik in dr. Porenta - svetovale mojim staršem, kako naj se lotimo zdravljenja.

In naj sinova alergologinja filozofira, kolikor jo je volja; čez dr. Kuharjevo je ni daleč naokrog. Ona je vsaj toliko poštena, da pove, da je odkrivanje alergij detektivsko delo. In da obstoječi testi ne pokažejo vedno dejanskega stanja.

No, da ne nakladam za prazen nič.

Zanimivo je to, da ko imaš alergičnega otroka in se včasih sprašuješ, če ravnaš prav ali ne, srečaš ljudi, ki imajo ali so imeli podobne težave, in rade volje delijo svojo izkušnjo s tabo.

Tako mi je ena gospa, ko sem kupovala kruh v njeni pekarni, povedala, kakšne težave je ona imela s sinom, ki je sedaj na faksu.

Namreč, mimogrede, ko omeniš kruh oziroma žemljico, ki naj nima mleka (ker nikoli ne veš), se naplete pogovor. Tako mi je ta gospa pripovedovala, kakšne težave je imela z dojenčkom, hudim alergikom na vse mogoče. Stroge diete, ki se jo je sama morala držati, potem še njen otroček, težave z nakupi izdelkov iz soje (ki jih takrat pri nas ni bilo). Poudarila pa mi je, naj ne zaupam povsem zdravnikom, ker oni ne poznajo otroka tako, kot ga poznam sama. Starš včasih ve več kot zdravnik.

Namreč, njej so zagotavljali, da od nečesa (določene hrane) ne bo imel težav, zaradi nečesa drugega pa bo. da so tudi zato pogosto hodili k zdravniku, ker ji je vsakič rekel nekaj drugega. No naposled ji je zdravnik priznal, da otročka zdravijo po "standardnih" primerih iz knjige in da mu nikakor ni jasno, zakaj njen otrok odstopa od povprečnih vzorcev? Da bi ga koklja brcnila. Ona pa mu je sproti pravila, kako se otrok odziva in kakšne težave ima, nosila mu je tabele, ker si je vse zapisovala.on pa nič. Ker tako piše v knjigi.

Zdi se mi, da bolj, ko se poglabljam v alergije in njene vzroke, bolj odkrivam, da ničesar ne vem. Tolaži me to, da tudi naša alergologinje ne. Z njo sem se med drugim skregala, ker sem ji povedala, da tamalega že ne bom mazala z Elidelom. Skoraj bi mi s stropa dol razlagala, kako je to ameriški lobi in da je to zdravilo popolnoma varno tudi za otroke, mlajše od dveh let. Da o kortikosteroidih sploh ne govorim.

Od takrat se ji vidno spremeni izraz na licu, ko me vidi.

Jaz nisem tak tip človeka, ki bi lagal samo zato, da imam mir pred zdravstvenimi delavci. Če mi kaj ni - povem. To je moja pravica in če jim kaj ni prav, je to njihov problem. Ja, problem, ker se morajo potem malo bolj potruditi. Pa sem jim ne da.

OK, mogoče res ne spoštujemo več zdravnikov kot bogov v belem, kot je bilo včasih. Še vedno so seveda zdravniki, ki so vredni tega, toda so zgolj izjeme.

Ne razumem alergologinje, zakaj se zmrduje nad mojimi drugačnimi prijemi, če so ti vseeno bolj učinkoviti kot njeni. Mi je že bilo, da ji rečem: "Futrala ga bom z mlekom in jajci in ko bo cel krastav in spraskan, mi boste dali tono kortikosteroidov, pa boste lahko končno zadovoljni."

Sedaj ima mali spet manjši recidiv in mi ni (povsem) jasen vzrok, čeprav mu je res padel imunski sistem, ker je stal na prepihu in kasneje smo pri pospravljanju povzročili prekomerno premikanje hišnega praha. Najbrž je to.

Toda, ker me nenehno gloda ta črv, kaj če je, hmmm, kaj pa, če ni in je nekaj drugega., mi preostane le še bioresonanca. To, da poznaš povzročitelja težave, je več kot 50 % poti.

Evo… lahko bi še in še napisala, a se bojim, da bi kdo med branjem zaspal.

Moj nasvet je: povprašajte vaše starše o njihovih težavah, naj vam povedo, kako je bilo z vami, ko ste bili majhni. zapišite in primerjajte. Običajno se vzorec ponavlja, podobne težave, ni pa nujno. Prisluhnite tudi sebi in svojemu notranjemu glasu.

Dobro premislite, kakšno zdravljenje boste ubrali, dolgoročno je lahko bolj škodljivo kot koristno. Če imate občutek, da vam nekaj pri načinu zdravljenja ne odgovarja, to povejte naglas. Ni prav, da po tihem trpite skupaj z otročkom. Zahtevajte še eno mnenje, pa še eno, če se vam zdi.

Ostanimo optimisti in pomagajmo našim sončkom, da se naučijo kvalitetno živeti (pa čeprav z alergijami).

(od uporabnice Tansy)
Objavljeno v Vse o alergijah