Moja zgodba o nosečnosti in porodu

Po rojstvu našega prvega otroka, velikana Kristjana, ki se je rodil s 4.510 gr in 56 cm, z obsegom bučke ponosnih 39 cm, in me namučil do konca in čez, me dolgo časa nihče upal niti od daleč vprašat, če bo še kakšen. 
Zadnje, kar se od 20-urnega poroda spomnim, je, da sem nekomu tulila "nikdar več!" , potem me je odneslo in se do odhoda v opeacijsko na carski rez praktično ničesar ne spomnim. Po 2 sepsah, ki sta sledili CR, sem prišla domov sesuta v nulo in se nisem še pobrala, ko je prvorojenec prvič zbolel. Zboleval je s frekvenco vsaj 1 x mesečno in meni se je zdelo, da ta otrok ni nikdar zdrav in da ne bo nikoli 1 leto star in ne bo nikoli konec te porodniške!! Hkrati me ni bilo ničesar bolj strah kot konca porodniške :(  Pa razumi, če lahko. No, pa kot vsak mulček, je tudi naš zrastel in nekje po 2. letu malce znižal frekvenco obolevanja, hkrati pa nas je nepopisno razveseljeval s svojimi bistrimi pripombami, idejami in domislicami.

Z možem sva začela najprej zelo potihem, nato pa tudi na glas razmišljat "o še enem". Ker sva 2 x zanosila (enega žal izgubila) prej kot takoj, nama na kraj pameti ni padlo, da bomo čakali še skoraj 3 leta. Prve mesece sva se še malo smejala, kmalu pa je nasmeh izginil ali postajal kvečjemu grenak, štela sva plodne dneve, seksala po urniku - nič. Moja G naju je poslala že na prve preiskave z diagnozo "sekundarna sterilnost", za mano je bila preiskava HSG, za možem analiza sperme, ko smo - spet! - zboleli vsi trije: najprej sin, nato mož, na koncu še jaz, kot vedno najhuje. Vsi 3 smo staknili hude pljučnice, le da moji ni bilo konca in kraja, ni se vdala ne antibiotikom ne kortikosteroidom, resno so mi grozili z Golnikom. Vsi plani v zvezi s prirastkom so seveda odšli nekam v ozadje, malo me je streslo le ob pogledu na nalepko na vratih rentgena " če ste noseči..."... Hm....teoretično bi lahko bila, ampak če prej 3 leta v idealnih pogojih ni uspelo, da bi pa ta mesec....ehhhh,ja no! sem si rekla....ampak črv ni dal miru. 1 dan po roku za tokratno menstruacijo sem imela datum za 5. rtg slikanje. Preden grem, naredim baby check, sem si zvečer obljubila in zjutraj v zadnji sekundi ujela urin, preden bi pozabila. Namočim trakec, čistim zobe, pogleda....in skoraj požrem ščetko!! Buljim v tisti trakec, bolj ko buljim, bolj sta gor 2 črtici. Pokličem moža, kaj vidi on in ker njemu ne verjamem, pokličem 4 letnika, kaj vidi on in ko mi potrdi, da vidi dve črtici, se začne vihar: navdušenja, sreče, skrbi, bojazni, strahu: 4 rtg slikanja, 3 antibiotiki, kortikosteroidi - med srečo strah, groza, skrb... 5. slikanje je odpadlo, s pomočjo prečudovite osebne ginekologinje smo hitro ugotovili, koliko sevanja je lahko prišlo do rodil, preverili zdravila in ugotovili, da lahko upamo in čakamo, da osnova za upanje je. 

Ne vem, kdo je bil bolj vesel moje zanositve, sama ali ginekologinja, ki me spremlja zadnjih 18 let, cvilila je ko zmešana z mano vred. Z največjim veseljem sem odtovorila kupe paprijev za vse možne odvzeme v laboratorij in čez teden dni mrzel tuš "nekaj moramo ponoviti, ni v redu!" Neeeee, ne že spet!! Seveda grem takoj na ponoven odvzem in čez par dni me kličejo "gospa, vaš ICT je pozitiven!" Aaaa??? Kaj je pozitivno??? "Informatorka" mi ne pove nič, moje G ni, zdi se, kot da mi nihče ne zna nič pojasnit. Kaj je to ICT? Kaj pomeni? Kaj se dogaja? Po veliko brskanja me na koncu napotijo na Zavod za transfuzijo, kjer izvem, da sem kot Rh neg očitno zanosila Rh poz otroka in moje telo zdaj skuša tega otroka uničiti, ker ga smatra za tujek! Ne znam opisat, kaj sem doživljala v tistih trenutkih, ampak ne bi želela še kdaj česa podobnega, res ne. Ko končno dočakam svojo G, me malo pomiri in me napoti v amb za patološko nosčenost, kar je spet svojevrsten šok, saj bi si želela njeno vodenje nosečnosti, ne pa neke tuje osebe, ki nima pojma, kaj smo pri nas že dali skozi. Ampak, če je treba ...

Nabašem na Blejčevo. Mrzel tuš! En kup enega zmerjanja zaradi teže, nekaj ciničnih pripomb in napotilo na amniocentezo. Moj spontan "ne grem!" In me nahruli, kaj si ga mislim in da če mislim tako, naj spokam. Torej spokam. Prijokam nazaj v ambulanto moje G, ki je tisti dan slučajno še delala, povem, kako in kaj. Ogorčenje deli z mano, ampak glede na strokovno usposoblejnost mi vseeno svetuje ostati pri Blejčevi, za alternativo mi predlaga Premrujevo. Naj se sama odločim. Spet vse večere visim na forumih in iščem informacijes celega sveta. Kakšne so možnosti, metode, izidi, napadem Pušenjaka na MO-u in dobim odgovor, ki sem ga rabila. Naročim se v Dravlje na samoplačniški UZ k Premru, da potipam, kako pa ona gleda na vse skup. Prvi vtis porazen, nekaj hladnega, nedostopnega tam za tisto napravo, pa še moža in sina imam s sabo, po nekaj minutah se "moja moška" odstranita in končno je prostor za pogovor. Prvi vtis hitro zamenja drugi, bistveno bolj prijazen, človeški, dostopen, celo topel. Noseča sem 16 tednov, pa šele zdaj izvem, kaj se sploh dogaja, kako nevarno je, kako lahko pomagamo, kaj se da, kaj ni mogoče, kaj mi grozi, pove mi najbolj črn scenarij in kako ga lahko omilimo...skratka vse tisto, česar prej nisem izvedela od nikogar. Na licu mesta se dogovoriva, da vodenje nosečnosti v pat. amb, zaupam njej, hkrati pa še vedno hodim k svoji G, ki bo vodila tisti rutinski del. Končno se začne na koncu črnga tunela kazat lučka. Pošlje me na krvne preiskave, da ugotovimo nivo protiteles, t.i. "titre" ter stopnjo agresivnosti le teh. Razloži mi tudi, da je amnio v mojem primeru ruska ruleta, saj bi stanje hudo hudo poslabšala in še dodatno ogrozila plod, izvide, ki nam jih da, pa se da dobiti tudi drugače. Končno si oddahnem vsaj toliko, da zdaj vem, da sem v rokah nekoga, ki ve, kaj dela in ki me ne smatra za prebutasto, da bi mi to tudi razložil.

Sledijo tedni, ko smo se tresli, ali bo otrok zdržal do 19. tedna, ko mu lahko že pomagajo s transfuzijo v maternici - in je!! Nato tedni do 24., ko otroček že preživi izven maternice. Nato smo čakali 26. teden, ko so izvidi bili spet zelo slabi in so me pošpikali s flosteronom za zorenje pljučk, pa je šlo spet bolje in smo zvozili v 29. teden, ko smo se doma že počutili na konju. S Premrujevo sva se odločili za kordocentezo, ki je dala točen odgovor na otrokovo stanje, ki ni bilo dobro, a še ne tako kritično, da bi zahtevalo takojšen porod. Odločiva se lovit 32 tednov. Otrok je sicer velik in težak, znakov hidropsa ni, menda že celo trenira dihanje, se veseliva. Konec 32. tedna zazvoni na petek ob 16-ih telefon "Takoj pridite v porodnišnico, zadnji izvidi so porazni, nosečnost je treba čimprej končati!" Preden uspem zadihat, kličem mamo, ki je bila določena za taksista, poberem torbo, ki je že precej tednov ležala spakirana "za vsak slučaj".

Zjokat se uspem šele na Peračici, ko počasi prihaja za mano, na čem sem. Ĺ tokam dete in molim, naj brca in kot nalašč, brca kot navit, kar je sicer bolj redkost kot pravilo. Ko pridem v Lj, je na nogah cela porodnišnica, počutim se kot kak VIP, vsi gredo na glavo pred mano. Povsem nasprotno kot prvič. Speljemo procedure, vmes slišim, da kliče moja ginekologinja, pa Premrujeva iz avta, od nekod se na petek ob 18-ih vzame Pušenjak in me odpelje na zelo natančen UZ. Na osnovi tega se odloči, da dobim še eno dozo flosterona, ostanem na opazovanju in da čakamo še kak dan, da bo 32 tednov polnih. Pošpikajo me, dobim sobo in posteljo, naredijo še en CTG, ki je še soliden. Naslednji dan dobim še drugi flosteron in otrok se umiri. Ni ga, ne brca, naredijo CTG, ki pa je OK. Dan mine v nekem vakuumu, pride na obisk mož in sin, pa kolegica, otroka komaj čutim. V nedeljo, 7.10., pikec zjutraj brca, naredi, 2, 3 salte in konec. Ob 18h naženem paniko, ker se niti po večerji ne zgane. CTG je patološki, začne vse leteti na kup. Takoj v porodni blok- jaz pa s polnim želodcem. Kako hudiča me bodo dali v narkozo??? Iščejo mesto za spinalni blok, ne gre. Vseeno mi dajo nekaj proti slabosti in narkozo. Odnese me. Zbujanje je nagravžno. Da boli, že vem, ampak nič joka, nič "lejte tole je vaš/a". nič. Mož, ki sporoča, da je mali Ok, da je šel takoj na EINT, da ga je videl, da skrbijo zanj, da je vse OK.  Samo da je ok. Skušam spat, pa ne morem. Sestro prosim za še eno dozo, ker me rana grozno boli. Takoj me "zadane" in odnese me za kako uro. Zbudim se okoli 21-ih, 3 ure po CR. Stanje je znosno, mene pa razganja od adrenalina. SMS-am domov, SMS-am kolegice, vmes pride sestra, če me boli, pa pravim, da ne. Opolnoči, 6 ur po CR, vstanem in grem lulat. Boli me nič v primerjavi s prvim CR. Lepo sama odtelovadim do WC in nazaj. Počutim se odlično. Cincam, a pokličem na EINT al ne, pa me  sestra opogumi, naj le pokličem. Odtipkam in izvem, da so že naročili kri, da bo takoj ob 6-ih začela tečt izmenjalna transfuzija. Da imam Dominika, 2.670 gr težkega in 49 cm dolgega fantina, ki je za svojih 32 tednov rekorder! Aleluja! Zahvalim se Bogu in vsem dobrim silam, čist sem naspidirana, spati sploh ne morem. Ob 9-ih pride mož in mi prinese prvo fotko malega lumpija. Sestra Urša me gleda in me pribije s pogledom in žuganje na posteljo "do opoldne NIKAMOR, jasno?!" Jasno! Sepsa od prvič mi je predobro v spominu. Ob 15-ih mi le pošlje spremstvo, da me z vozičkom odpelje k moji štruci. Leži v topli posteljici, kateter še v popku, sončna očala na nosku - kar topim se tam ob tisti gajbici. Ob 18-ih greva spet z možem na obisk, nazaj grede grem že v laktarij na prvo molžo.

Po 11 dneh sva z malim borcem že šla domov in razen tega, da se pač borimo s precej alergijami in imunskim deficitom, nimamo hujših težav.

Kasneje smo se malo hecali z enim zastojem dihanja, nevtropenijo, pa v razvojni na na NFTH smo stalni gostje, ampak to so prehodne stvari in naš Dominik pridno raste in je en strašansko scrkljan, muckast in navihan fantič, ki smo ga vsi hudo nestrpno čakali in nas je vse začaral do konca in naprej - najbolj pa svojega starejšega brata, ampak začaranost je obojestranska.
 

Članki na Alergije.net so zaščiteni z avtorskimi pravicami, razširjanje pa je dovoljeno s predhodnim dogovorom z uredniki na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Več o tem si lahko preberete v poglavju Pravni poduk
 
Prebrano 5760 krat