Nič več zlata deklica

ÂťSigurno bo odvetnica!ÂŤ sta se smejala moj dedek in oče, ko sem bila stara pet let. ÂťNi slabo za otroka, ki smo ga za 12 dinarjev kupili od ciganke na sejmu.ÂŤ Ĺ ala o tem, da so me dobili od ciganov in da me bodo moji biološki materi vrnili, v kolikor se ne poboljšam, je bila v naši širši družini del tradicionalne vzgoje.

Vsa rdeča v obraz sem stala pred njima in jima zabrusila, da kuhanje ni žensko delo in da jaz že ne bom takšna kot moja mama, ki vsak dan postavi na mizo kosilo ob 13.00, večerjo pa ob 20.00. ÂťIn šivala tudi ne bom!ÂŤ

Napovedi sta se uresničili. Nikoli nisem pokazala nobenega interesa za fizično delo, mi je pa šola tekla kot po maslu. Osnovno šolo sem končala s samimi peticami, v gimnaziji presegla vso konkurenco. Vse fakultete, na katere sem poslala prijavo, so me želele vpisati. Odločila sem se za študij prava. Izpite sem opravila redno, z nadpovprečnimi ocenami. Potem vpisala podiplomski študij, po njem zaključila še sodniško pripravništvo in pravniški državni izpit. Sprejela sem službo v pravosodju.

Oče in mati sta živela le zame, brata in sestro. Mama je pekla jabolčne zavitke vsako nedeljo, preden sem odšla v Ljubljano, očetova najljubša tema ob obiskih sorodnikov pa so bili moji akademski dosežki. Od ponosa je pokal po šivih in skorajda ni bilo zadeve, ki bi jo njegova zlata deklica napak naredila. Moja samopodoba je temeljila na ugajanju staršem in zdravi ambicioznosti.

V meni je počasi raslo nezadovoljstvo. Podpis pogodbe o zaposlitvi, determinirane z grozljivo besedno zvezo Âťza nedoločen časÂŤ, je v meni vzbudil strah. Dolgočasni ritem državne službe od 8-ih do 16-ih in nezadovoljni ljudje okoli mene, ki so se pritoževali nad malenkostmi. ÂťA za to smo se borili, tovariši?ÂŤ sem se spraševala.

ÂťSprijazni se, saj je v vsaki službi enako. Vedno se najde nekdo, ki zamori celoten kolektiv. V življenju je treba malce potrpeti, Âť me je tolažila mama. Meni se tej argumenti niso zdeli prepričljivi. Vse skupaj se mi je zdela  potegavščina. V času šolanja so nas učitelji in starši spodbujali, da bi zagrabili svet in življenje prikrojili svojemu osebnemu zadovoljstvu. Potem pa smo vstopili v svet ÂťodraslihÂŤ in takoj so nam pristrigli peruti. Vsi moji dosedanji vzorniki so me začeli prepričevati, da se ničesar ne da spremeniti. Moja nekdaj veseljaška narava je začela bledeti.

 ÂťIzučila si se za poklic. Zdaj je čas, da si ustvariš družino. Kupiš hišo. Saj ne želiš postati stara tetka, kaj? ÂŤ je dedek dobrohotno svetoval, ko sem se približevala tridesetim. ÂťNajlepše v življenju je gledati svojega otroka, ko raste.ÂŤ Prijateljice so se ena za drugo odpravljale na porodniške dopuste in se enako nezadovoljne po enem letu vračale na delo. Tiste samske so se vpisale na magistrske študije. Da si zapolnijo prosti čas. Pričakovanega osebnega zadovoljstva po začetniškem navdušenju niso dosegle.

 ÂťKoliko bi ocenila svoje življenje sedaj, z oceno 1 do 10?ÂŤ me je presenetila teta na enem od minulih prvomajskih praznikov. Zamislila sem se. Največ sedemko bi si pripisala, pa se imam za optimističnega človeka. Ko sem bila še študentka, sem v odgovor vedno izstrelila devetko.

Začela sem razmišljati, kaj naj ukrenem, da se ne potopim v vsakdanje mrtvilo, v katerem živi večina mojih znancev. Ljudje tekom življenja izgubljamo življenjsko energijo in radost do vsakdanjih malenkosti. Kot bi se vsa energija, od katere prekipevamo, ko živimo življenje brez odgovornosti, v obdobju zrelosti razblinila v sivino. ÂťMeni se to ne sme zgoditi!ÂŤ sem se odločila na svoj trideseti rojstni dan, ÂťSem še premlada!ÂŤ

Vzela sem list papirja in nanj napisala, kaj vse želim v življenju še izkusiti. Seznam je bil dolg in nor: doživeti karneval v Riu de Jeneiru, splezati na Kitajski zid, videti kengeruja, namočiti noge v jezero Tikitaka na perujsko – bolivijski meji, se potapljati v toplih morjih jugozahodne Azije, živeti v Londonu.

Edini način, kako uresničil del mojih želja, je bil: dati odpoved v službi in sama odpotovati okoli sveta za leto dni.

ÂťNemogoče! Pa saj varčuješ šele dve leti! Za te tvoje načrte bi potrebovala goro denarja,ÂŤ je komentirala ena od prijateljic.
ÂťSanja svinja o kukuruzu! Če ti uspe izpeljat to neumnost, svaka ti čast!ÂŤ se je za trebuh režal kolega odvetnik, ki je ravno šel na svoje.
Ne ceni, kar ima in se posmehuje belemu kruhuÂŤ so za mojim hrbtom komentirali sodelavci starejše generacije. ÂťKdo pa danes še vrže stran zanesljivo službo? Kaj misli, da bodo v službi samo na njo čakali, da se vrne?ÂŤ

Moj oče je ob novici obnemel. Moji načrti so bili zanj nepojemljivi. ÂťPa misliš, da te bodo vzeli nazaj v službo, ko se vrneš?ÂŤ je najprej tiho dejal. ÂťKaj pa delovna doba, pokojninski načrt? Sanja se ti ne, kako utrujen postaneš, ko si starejši,ÂŤ je bil čedalje bolj prestrašen zame. ÂťVem, kaj je. Lena si in nočeš delati. Če misliš, da bom jaz plačeval zate, kar pozabi! Veš, kaj mislim o tem tvojem idiotskem načrtu.ÂŤ Strah je preraščal v nemočen bes in zaloputnil je z vrati.

Mama je bila mirnejša in me je tolažila. Njej sem mesece dolgo razlagala svoje sanje in jo pripravljala na svojo odločitev.  ÂťNe razumem vaše generacije. Ko sem bila jaz mlada, o takšnih stvareh sploh razmišljali nismo. Pa saj bo že kako, bomo že zmogli!ÂŤ

Brat in sestra sta me podprla. ÂťNe poslušaj, kaj ti drugi pravijo. Saj nobeden nima jajc, da bi kaj naredil. Moraš poizkusiti, morda odkriješ kakšen biznis, ki ti bo všeč in potem začneš na svoje,ÂŤ je bil stvaren brat. ÂťČe pa nič drugega, se boš pa vsaj fajn imela, tačas ko bomo mi gnili v službahÂŤ, se je hahljala moja sestra. ÂťVso srečo!ÂŤ

Medtem ko je odločitev dozorevala šest mesecev, je sama izvedba trajala le dva dni. Dan po tridesetem rojstnem dnevu sem v službi vročila odpoved in začel je teči odpovedni rok. Začela sem urejati prtljago, vize, nakupovala zdravila, prebirala informacije o želenih destinacijah. Novica je hitro postala splošno znana in predmet nešteto debat.

Večina mi jih je v obraz povedala, da bi dali vse, da bi lahko odšli z menoj, vendar doma ne morejo pustiti otroka oziroma morajo odplačevati tridesetletni kredit. Le par je bilo takšnih, ki so priznali, da si ne upajo za seboj pustiti udobja in utečenega vsakdana, okolja, predvidljivega okolja. Kljub temu, da niso srečni.

ÂťPojdi in si privošči! Jaz sem bil nor, da si nisem. Zdaj pa je prepozno.ÂŤ je bila reakcija nekaterih, ki so se z nostalgijo spominjali svoje mladosti in upov.
ÂťKaj misli, da je drugod kaj lepše kot doma? Da bo odkrila kaj, kar tule nimamo.ÂŤ Nevoščljivcev ni nikoli zmanjkalo.

Ampak vsem, prav vsem, sem morala obljubiti, da bom pošiljala elektronska sporočila vsaj enkrat tedensko. Da bodo z mano živeli vsaj del sanj. Izživeli pustolovski del sebe skozi moje oči.

Mesec dni pred odhodom sem od sodelavke dobila telefonsko številko punce, ki se je odločila za podoben projekt.  Po elektronski pošti se mi je oglasil zakonski par, ki je že potoval okoli sveta. Izmenjali smo izkušnje in informacije, najdragocenejše pa je bilo spoznanje, da so na svetu tudi drugi ljudje, ki so drugačni. Ne glede na pogumen obraz, ki sem ga kazala družini in prijateljem, me je težilo, zakaj sem drugačna. Zakaj sem sploh začela razmišljati o življenju, filozofiji, družini, sreči. Zakaj se ne morem sprijazniti s povprečjem? Zakaj rinem v nepredvidljivo in nerazumljivo?
Najtežje je bilo sprejeti dejstvo, da moja starša trpita. Oče je molčal, ker je vedel, da se bova sprla, če bo načel pogovor. V očeh sem videla neizmerno razočaranje. ÂťBila je tako pridna, dokler je še hodila v šolo, zdaj pa je ne razumem. Preprosto ne razumem,ÂŤ sem slišala, kako se je nekega večera potožil mami, ko sta se spravljala spat.

Sredi pomladi sem odrinila na pot. Cela družina me je odpeljala na letališče. V trenutku, ko sem objemala očeta, mi je postalo jasno, da sem končno odrasla. Začrtala sem svojo življenjsko pot, ki bo tekla neodvisno od odobravanja najbližjih. Bilo me je strah, vendar je bila želja spoznati sebe in svet večja.

Vesna

 

Članki na Alergije.net so zaščiteni z avtorskimi pravicami, razširjanje pa je dovoljeno s predhodnim dogovorom z uredniki na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Več o tem si lahko preberete v poglavju Pravni poduk
Prebrano 3512 krat