Kako, ko alergije ugotovijo šele pri mladostniku?

Moj sin je bil vedno utrujen otrok. Nič pretirano prehlajen, bronhitisi redki, vnetja ušes so praviloma izzvenela brez uporabe antibiotikov, iz nosa ni teklo, koža čista, le zelo neješč in vedno utrujen.
Ker ima dokaj dosledno (beri trmasto) mamo, je vseeno pojedel dovolj, čeprav je odklanjal vse, kar je bilo vsaj od daleč podobno maščobi, kruh, testenine, pecivo …  Iti na praznovanje rojstnega dneva je bila prava kazen, saj tam moraš vsaj poskusiti torto, on pa tega ne bi. Pa še po malo bolj razgibanem popoldnevu z vrstniki si tako zelo utrujen …

Pri dvanajstih se je pokazal zastoj v rasti. Vzroka ni ugotovil ne splošni zdravnik ne endokrinologi. Po spletu srečnih okoliščin je prišel do alergologinje, ki je  po izvedenih kožnih testih predlagala prehrano brez glutena, rdečega mesa, soje ter nekaterih vrst sadja in zelenjave. Začela sem najprej kupovati in kasneje peči brezglutenski kruh in glej ga zlomka, ta mu je šel nekoliko bolj v slast. Brez problema je začel v sedmem razredu malico nositi s seboj, čeprav je bil s tem takoj drugačen od vrstnikov, a je nekoliko boljše počutje to odtehtalo. A pravi, energije polni mladostnik, še vedno ni bil in tudi rastel je po milimetrih. Sošolci so ga prerasli za glavo in več …

V srednji šoli smo poskusili z BICOM-om. Na prvem testiranju, kjer ugotavljajo alergije, je bilo sporno ogromno stvari.  Poleg hrane, ki vsebuje gluten, je bila zanj škodljiva cela paleta že tako dragih izdelkov brez glutena, bučno olje, več vrst riža, predvsem pa kvas in sladkor. Kvas in sladkor in fant, ki bi moral rasti in se razvijati v moža! Kaj naj skuham za obroke doma, mi je bilo jasno, a kaj naj nese v šolo? Ne more vendar živeti od navadnega jogurta in banane! Riževe solate v posodici, da jo bo jedel medtem, ko sošolci mlatijo hamburgerje, sendviče in pice, verjetno ne bo nosil s seboj. Ko sem sama jedla med malico proseno kašo, so me še odrasli čudno gledali, takšnemu posmehu ga nisem mogla izpostaviti.

Ideja da idejo, s skupnimi močmi smo izumili PALAČINKO. Mleko, olje, sol in celiax moko zmiksaš v ne tako tekoče testo in spečeš. Čisto preprosto na prvi pogled, a če hočeš, da bo palačinke dovolj za fantovski obrok, mora biti dovolj velika in debela. Ko jo pečeš na plošči, je zunaj zažgana, znotraj surova. Neužitna. Naučili smo se, da je najboljša, če jo v posodi s premerom 32 cm pečeš v pečici 40 minut pri temperaturi 170 stopinj. Vsako jutro nas zbudi zvok štedilnika, ki nam sporoča, da je palačinka pečena. Napolnimo jo z dovoljenim prej pripravljenim mesom ali poli salamo, ki jo prenaša, s svežo zelenjavo ali s skuto. Zvita in prerezana na pol ter zavita v alu- folijo je solidna zamenjava za sendvič.

Naslednji izum je jabolčna pita, ki sem jo opisala med recepti in po kateri včasih z veseljem sežejo tudi tisti, ki niso alergiki.
 
Epilog?  Potem, ko ni jedel več sladkorja in kvasa ter seveda še ostalih stvari iz seznama, je začel rasti in pridobivati kilograme. Ĺ e vedno ne zmore preteči maratona, a zmore vsakodnevne napore. Ni velikan, je pa manjši, bolj droben fant, ki se zna v življenju boriti in spopadati s težavami. Alergije so mu utrdile značaj in mu pomagale , da je z lahkoto premagal marsikatero drugo skušnjavo.

(od uporabnice Ninan)
Prebrano 5108 krat